Trio sirov Parmigiano Reggiano ZOP, zorjenih 18, 24, 36 mesecev

Preprosto legenda. In kot pri vseh legendah se tudi v zgodovini sira Parmigiano Reggiano resnica in mit neločljivo prepletata.

To je izjemno star sir, ki ga na enak način izdelujejo vsaj že od srednjega veka. Opisujejo ga dela velikih italijanskih pesnikov 14. stoletja. Giovanni Boccaccio ga je omenil v svojem najslavnejšem delu, Dekameronu, v katerem si zamišlja »goro naribanega sira Parmigiano Reggiano, na vrhu katere so bili ljudje, ki niso počeli nič drugega kot pripravljali maccheroni in ravioli, jih kuhali v kopunovi juhi ter jih nato kotalili navzdol, tako da je tisti, ki jih je dobil največ, tudi največ imel«.

O njem so govorili kuharji, sladokusci in intelektualci. Skozi čas, vse do dvajsetega stoletja, najdemo prave ljubezenske izpovedi. Tako je na primer pisatelj Giovannino Guareschi očitno razumel vse, ne le o siru Parmigiano Reggiano, temveč tudi o naši deželi: »Če zgradbo sira Parmigiano Reggiano opazuješ pod zelo močnim povečevalnim steklom, se izkaže, da ni zgolj nespremenljiva gmota zrnc, povezanih v sir, temveč pokrajina. Je zračna fotografija Emilie, posneta z višine, podobne tisti, s katere gleda Večni Oče.«

Zorenje je ključnega pomena, saj takrat Parmigiano Reggiano spremeni svoj značaj in se preobrazi v tisti edinstveni sir, ki si ga želijo po vsem svetu. Najkrajše zorenje traja 12 mesecev, mi pa prodajamo izbrane sire, zorjene 18, 24 in 36 mesecev.
Pri 18 mesecih Parmigiano Reggiano razvije mladostne arome z odtenki svežega sadja, trave, cvetja in mleka.
Po 24 mesecih njegove arome postanejo izrazitejše in dosežejo popolno ravnovesje med sladkim in slanim; izrazitejša drobljivost poudari značilno zrnato strukturo sira.
Pri 36 mesecih in več je ta drobljivost še izrazitejša, spremljajo pa jo bolj pikantni okusi, pri katerih arome svežega sadja prepustijo mesto intenzivnejšim odtenkom suhega sadja.