Maurin glas

Pozdravljeni, naj se predstavim: ime mi je Maura. Pred časom si spoznal mojo mamo Anno in bral o njenih žepkih erbazzoncini. Ne veš pa, da danes pri njihovi pripravi uporablja zelenjavo, ki jo moj mož goji na našem zelenjavnem vrtu. Moja zgodba je nekoliko drugačna od njene: vedno sem delala kot računovodkinja in ko sem se poročila, v kuhinji res nisem znala narediti ničesar. Nekega dne sem mamo prosila, naj me nauči pripraviti tri ali štiri jedi, ki sem jih imela najraje, recepte pa sem si prepisala v rokovnik iz leta 1980, ki ga hranim še danes.

Naši recepti so resnično naši. Ko govorimo o »mesnih kroglicah«, v resnici mislimo na »mesne kroglice babice Anne«, da ne bo pomote. Eden od receptov, ki jih imajo otroci najraje, je nedvomno minestra imperiale (cesarska juha): pripravljena je iz sira Parmigiano Reggiano, jajc in moke. Testeninski vložek za juho je podoben približno pol centimetra debeli omleti s ščepcem soli. Nekateri dodajo tudi mleti muškatni orešček, a opažam, da ga otroci navadno ne marajo. Testo se peče v vroči pečici približno deset minut, dokler ne postane zlato zapečeno, nato pa se ohladi in nareže na majhne kocke. To je bil popoln recept za praznovanja in poroke, pa tudi praktičen, saj smo ga lahko pripravili nekaj dni vnaprej. Dve žlici na vsak krožnik, malo vroče jušne osnove in zadostovalo je celo za petdeset ljudi.

V hladnih zimskih mesecih je minestra imperiale na naši mizi zelo priljubljena. Imam veliko srečo, saj je moja soseda kmetica in ima petdeset kokoši. Vsake tri dni ima toliko jajc, da jih zelo prijazno podarja vsej soseski. Spomladi in poleti del jajc porabim za pripravo več porcij jušnega vložka naenkrat, ki jih nato zamrznem za zimo.

Ko kuham po naših družinskih receptih, mi mama reče: »Res si dobra, desetkrat, celo stokrat boljša od mene,« vendar ji ne verjamem, saj je bila v kuhinji od nekdaj prava umetnica. Še pred nekaj meseci je znala na roke razvaljati domače testo za testenine tako tanko, da tanjše skoraj ne bi moglo biti. Gledala sem ga proti svetlobi in se spraševala, kako ji to uspe. Sama znam za silo pripraviti gnocchi (pri katerih ni težave, če se v testu pojavi kakšna luknjica), testo za cappelletti pa je treba razvaljati hitro, da se ne izsuši, saj bi jih bilo potem težko zapreti. Njej je to uspevalo brez truda. Nato smo se me, njene hčere, štiri sestre, razporedile okoli mize in kmalu ... smo imele dovolj cappelletti za vse!

Danes uporabljamo strojček za testenine, a na srečo še vedno ohranjamo tiste trenutke, ko smo vsi skupaj v kuhinji. Začnemo že novembra: izberemo soboto, nedeljo ali preprosto dopoldne, ko nimamo drugih obveznosti, in se lotimo priprav na božični večer. Zdaj nas je že kar veliko, skoraj trideset: vsi gremo na večerjo k Chiari, saj ima največjo hišo. Naši recepti bodo vedno z nami, pa tudi z našimi otroki, saj jim jih je babica Anna vse zapisala v knjigo.

Nekateri iz roda v rod predajajo prstan ali uro, drugi pa zgodovino svoje družine naslikajo ali zapišejo v knjigo. Mi svojo pripovedujemo skozi recepte – jedi, ki so nas spremljale ob praznovanjih in tudi v težkih časih. Te jedi so slišale naš smeh, morda tudi prepire in klepete o tem in onem. Kot sem rekla na začetku, so to recepti, ki so resnično naši, in jih skrbno hranimo kot najdragocenejše spomine.

Maurin recept: minestra imperiale (cesarska juha)

Sestavine
150g naribanega sira Parmigiano Reggiano
150g pšeničnega zdroba ali moke
100g masla ali margarine
4 jajca
50g drobno sesekljane mortadelle (po želji)
Mleti muškatni orešček (po želji)

Priprava
Stopi maslo ali margarino in nato zmešaj vse sestavine. Namasti model, vanj vlij testo in ga razvaljaj. Peci v zmerno ogreti pečici 15-20 minut. Testo nareži na majhne kocke in jih skuhaj v vreli jušni osnovi.

 

Avtorji:
Besedilo: Carlotta Fiore
Fotografija: Diego Rosselli