Elenin glas

Zgodba, ki ti jo želim tukaj povedati, je pripoved o spominih in okusih. Okusih, ki obujajo podobe preteklosti. To je zgodba o veliki domačiji, Giareto, ki nas popelje v čas, ko so ulice poimenovali po stavbah.

Leta 1977 je moja babica skupaj s svojimi brati in sestrami kupila hišo v gričevju pri Reggiu. Bila je stara, zanemarjena kmečka hiša, ki ni slutila svoje usode in tega, da ji je namenjeno postati varuhinja spominov, ki bodo kljubovali času.

Vsak družinski član je imel svoj kotiček lope, za katerega je skrbel, in vsak je prispeval po svoje: moški so delali, ženske pa kuhale, oboji od zore do mraka. Tudi otroci smo pomagali po svojih skromnih močeh.

Zgodaj zjutraj smo na štedilnik pristavili juho za tortellini, prijatelj kmet je pripeljal paradižnik za ozimnico za naslednje leto, otroci pa smo ga prali na dvorišču in pazili, da nas ne bi pičile čebele ali da ne bi padli v vodo. Nismo bili ravno najbolj pazljivi in v vodi smo končali pogosteje, kot si morda predstavljaš.

Mama je majonezo pripravljala v popolni tišini, kot je velevalo vraževerje, da se ne bi sesirila. Olje sem prilivala ravno prav, v počasnem ritmu, ki so me ga naučili, mama pa je majonezo počasi mešala.

Če zaprem oči, še vedno slišim: »Elena, pridi sem, sir je treba naribati!«

Stara strgala so bila velika, ribanje je bilo naporno in paziti je bilo treba na prste. Parmigiano Reggiano je bil zelo pomemben in dodajali smo ga vsaki jedi: juhi s testeninami tortellini, predjedem s salamo, testu za erbazzone, kajti, kot smo rekli v Giaretu, »če imaš Parmigiano Reggiano, imaš vse, kar potrebuješ«.

»Je zdaj že dovolj?« sem spraševala, a odgovor je bil vedno ne, saj smo bili velika družina in sira za trideset ljudi nikoli ni dovolj. Vedno je bilo treba paziti tudi na otroke, ki kar niso nehali jokati. Delo se je zavleklo še zato, ker sem malo naribala, malo pojedla. Le kako bi se lahko uprla?

Nam otrokom so zaupali še eno prav tako pomembno nalogo: zapiranje testenin tortellini. Koščke testa smo ovijali okoli svojih majhnih prstov. To je bila naloga za najmlajše otroke, saj so bili tortellini tem lepše oblikovani, čim manjši so bili prsti. To delo je zahtevalo potrpežljivost, moje pa je hitro zmanjkalo, zato sem se vrnila k ribanju al furmai. Nič čudnega, da zdaj uporabljamo kuhinjskega robota.

Nekega dne je bil Giareto končno nared. Vsaka družina je imela svoje stanovanje, vsi pa smo si delili eno samo kuhinjo, kar je pomenilo, da smo še naprej skupaj kuhali in jedli. Pogovarjali smo se o receptih, upoštevali pravila, a delali tudi izjeme, ter iskali kompromis, kadar se je zdelo, da dogovor ni mogoč.

V kuhinji v Giaretu so se srečevala najrazličnejša pravila in mnenja. Leta pozneje se je tu celo poročil moj bratranec. Za nekaj dni je zapustil svoj novi dom v Romuniji, da bi znova obudil spomine na tiste pečenke in zelene omake, tortellini, suhomesnate izdelke in seveda Parmigiano Reggiano.

Kar je okusno, ustvari lep spomin, in prav s temi spomini v mislih danes kuham za svojo družino in prijatelje. S temi jedmi prinašam na mizo spomine na odrgnjen prst, sončen dan in občutek pripadnosti, ki nam ga lahko da le kulinarika, če ga le opazimo.

Avtorji:
Besedilo: Carlotta Fiore
Fotografija: Diego Rosselli